Šarabanka

Pod dolgo pobočje zelenega hriba,
ki se jeguljasto zvija,
je stisnjena prašna dolina,
ozka in dolga kakor morska riba.

Po sredi, na tirih dveh, se zaletava
kakor pes pretepen šarabanka;
kašlja, sajasta pljuča meče iz sebe,
v vozovih ljudi premetava.

Vozovi — zaboji drug v drugega hočejo
kakor na vrvici kužki neugnani —
tenka-tenk-tenka, tenka-tenk-tenka:
po tirih železnih kolesa ropočejo.

Sede na klopeh koščena telesa,
mnogi so kakor kosmati skeleti
v ponošene, strgane cunje odeti.

Rudarjem svetiljke v rokah bingljajo,
iz duše v oči jim trpljenje je padlo,
ženskam se v sunkih tresejo grudi,
bleda dekleta se fantom smehljajo.

Trikrat na dan tenka-tenk po dolini,
na koncu — ob Savi —
se znojna in trudna ustavi.

Ko se možje že po hribu potijo,
še žene za njimi v skrbeh:
»Ho, stari, nikar v gostilno!«
Možje pa nič! Oči v tla in molčijo.

Iz zbirke Trbovlje (1923).

Grafika: El Lissitzky – Zmaga nad soncem 1923)